Omemba: Anuša Kodelja

»Predstavi 1979 in 1980 sta dokumentarna fikcija naše generacije, ki temelji na osebnih zgodbah ustvarjalk in ustvarjalcev.«

»Gre za zgodbe iz sedemdesetih let, ki rastejo iz takratnih stanovanj, zgodbe, povezane s številnimi lokalnimi in globalnimi dogodki, ki Goriško povezujejo z različnimi drugimi kraji po svetu.«

»Zgodba govori o odraščanju v mali vasi, v eni mali skupnosti.«

»Obstaja pa razlog, zakaj ima ta predstava naslov 1979 in 1980, ker se nekateri pomembni dogodki zgodijo v tistih dveh letih.«

»'Ježek trak' je bil izumljen med drugo svetovno vojno v Švici.«

»Facchini na eni strani s humornimi, na drugi strani s tragičnimi vložki liku nadene večplastnost.«

»1973 je, kot pravi režiser, pravi začetek Dodekalogije.«

»Zdi se, da Janežiča, skupaj z asistentkama režije, zanima predvsem spomin.«

»Skozi predstavo z gledalci naveže stik – postane 'taprava nona'.«

»Rupel predvsem izstopa v prizoru 'kuhanja goveje juhe,' ko v kratkih, razmeroma humornih vložkih, hkratno odpre pomembne teme seksizma, feminizma, samostojnosti in ljubezni.«

»Anuša tako v sicer težki, a na videz preprosti družinski zgodbi, prikazuje kompliciranost vsakega družinskega življenja.«

»Tamara je tista klasična 'divja teta,' ki je v mladih letih rada eksperimentirala s substancami.«

»Darinka v družino, ki deluje kot enota, morda družba v malem, vstopi kot posameznica.«

»Prav ta družbeno določeni ideološki kontekst skupnosti, v katero se Darinka omoži, je tisto, kar ji živeti po svoje preprečuje – kjer je enotnosti preveč, bosta individualnost in avtentičnost navadno smatrana kot invazivna.«

»Interpretacija Šeligove drame naslavlja posameznika, razpetega med samosvojostjo in željo po življenju v skupnosti, ter v ospredje postavlja prav vprašanje zmožnosti živeti sebe oz. svoje telo, ne da bi posegali v življenje oz. v telo drugega, ter žrtve, ki jih odločitev za avtentičnost navsezadnje terja.«

»Darinka kot nosilka magičnega in nenavadnega odvrže stoično držo 'lika brez konflikta' ter izrazi svojo (sicer še vedno predvsem nenasilno) željo po tem, da bi živela v skladu z lastnimi vrednotami, tudi hotenji.«

»Letni kino Silvana Furlana predstavlja dragoceni kamenček v tem mozaiku, njegov utrip pa v prvi vrsti krasi srčna publika, ki bi se ji ob tej priložnosti rada iskreno zahvalila in jo obenem povabila, da še naprej skupaj z nami neguje goriško filmsko srce«

»Prasica!«

»Gre za alterkomedijo v jeziku z ulice o obdobju življenja, ko se preprosto zatakneš in ne veš, kako naprej.«

»Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov.«

»Glavni lik pripada generaciji 30-letnih umetnikov, ki za ta liberalni kapitalizem niso ravno dobrodošla generacija. Ampak dajmo reči, tudi oni preživijo, kot vse generacije.«

»Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom 'ubija' in 'kolje' vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.«

»Postane naša 'bestička', sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.«

»Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.«

»Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.«

»Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.«

»V kratkem igranem filmu Sestre režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.«

»Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.«

»Ravno, ko zaključita študij in naredita prvi korak v poklicno življenje, se svet zapre. Zapre in zahteva fizično razdaljo. Gledališče in ples nujno potrebujeta prisotnost gledalca, zahtevata človekovo bližino. Prvič po odločitvi za študij umetnosti se znajdeta doma. V mestu, kjer sta skupaj odrasli.«

»Pravljica Janko in Metka me že dolgo vznemirja. Ko sem jo pred petnajstimi leti na akademiji režiral kot avtorsko radijsko igro, sem jo obravnaval parodično skozi psihoanalizo.«